Select Page

“Da po pravici povem – precej obilen sem človek. Pa ne bi nič godrnjal zoper obilnosti svojega telesa, če ne bi bilo treba obuvati nogavic in čevljev. To obuvanje pa je neznansko težka in mučna stvar, če je napoti trebuh.”

Kako sva se seznanila z gospodom Mavricijem Pikcem. V: Humoreske in groteske, 1935

V šolski knjižnici smo v tem tednu, ko mineva 90 let od njegove smrti, spoznavali pisatelja in dramatika, enega največjih slovenskih satirikov Frana Milčinskega, ki je najbolj prepoznan kot humoristični pisatelj. Pisal pa je tudi pravljice, za katere je dejal, da jih piše „zaradi dece – svoje in druge” ter dramska besedila in različne zbirke kratkih zgodb. Del svoje literature je objavil pod psevdonimom Fridolin Žolna, ostalo pa pod svojim pravim imenom. Njegova pisateljska pota segajo že v študentska leta, saj je v tem času objavljal v Škratu (1885) in v ljubljanskem šaljivem listu Rogač (1885-1890) začel objavljati svoje prispevke, ki jih je tudi sam ilustriral.

Rodil se je leta 1867 v Ložu na Notranjskem. Po gimnaziji se je vpisal na dunajsko pravno fakulteto. Leta 1890 je postal sodnik. Služboval je v Ljubljani in nadomeščal sodnika v Škofji Loki.

Kot strokovnjak za vprašanja odklonskega vedenja otrok in mladine je objavil prve kriminološke razprave o mladostnikih na Slovenskem. Ker je kot sodnik za mladoletnike dobro poznal težave in bedo otrok, je s svojim najpomembnejšim delom Ptički brez gnezda opozoril na zanemarjanje otrok. Ob izidu povesti, ki jo je napisal po vzoru Twaina in Dickensa, je bilo delo kot vzgojna povest predvsem namenjeno odraslim, danes pa ga uvrščamo med mladinsko leposlovje.
VIR: http://www.notranjci.si/Default.aspx?id=574

Fran Milčinski se je izrecno opredelil glede Twaina: ”Zelo drag mi je pa tudi Mark Twain, toda sem pričel pisati svoje šaljive reči, preden sem tudi le vrstico čital od Marka Twaina – da ne bo kdo dejal, da sem ga prepisoval.”

Njegov literarni opus je s svojim posmehljivo-igrivim odnosom do življenja, z groteskno in satirično noto prinesel nov tip umetnostne besede v slovensko literarno sfero.

BUTALCI

Besedilo Butalcev je brezčasno priljubljeno in trdoživo kljubuje zobu časa. Butalci spadajo med klasične besedne umetnine – zato lahko hkrati nagovarjajo otroke in odrasle – so ostra satira o delovanju slabo utečenega državnega aparata.
VIR: https://www.bukla.si/knjigarna/leposlovje/kratka-proza/butalci-trda-vezava-2.html

Kako so si Butalci omislili pamet (začetek zgodbe z ilustracijo) VIR: https://www.kamra.si/mm-elementi/kako-so-si-butalci-omislili-pamet-zacetek-zgodbe-z-ilustra cijo/#

Na povezavi lahko prisluhnite humoreski Butalci v interpertaciji prav tako legendarnega Borisa Kralja in Aleša Valiča: https://365.rtvslo.si/arhiv/humoreska-tega-tedna/174908201

Pravljici Butalci pa tu: https://youtu.be/M0kBfRWihUE

Marko Kociper: Butalci v mestu (stripovska razstavna intervencija)
Razstava v javnem prostoru sestoji iz niza petih figurativnih postavitev, izrezanih iz lesenih plošč. V sodelovanju z Miho Zupanom je avtor zasnoval več parov oziroma posameznih likov iz znamenitega knjižnega dela, ki v prestolnici z dobro mero humorja vzpostavljajo dialog z mimoidočimi v sklopu festivala stripa Tinta 2022.

Enega sem mimogrede našla tudi sama

knjižničarka Anica

(Skupno 44 obiskov, današnjih obiskov 1)
Dostopnost