Hladno petkovo jutro. Ura je 7.55. Gospa Jožica Žnidaršič in nekaj otrok, se kljub mrazu, zadovoljni in zatopljeni v pogovor bližajo igrišču v Podlubniku, kjer že čakajo novi učenci – potniki PEŠbusa. Voščimo si dobro jutro in pot nadaljujem z njimi. Nekateri se še prebujajo, drugi veselo klepetajo, tudi igrati se ne pozabijo.
Ko sem povedala, da me zanima, kako potujejo, je beseda brez najmanjše zadrege stekla…
Sem Tilen Veršec, hodim v 2. razred. Na PEŠbus-u se dobimo pred modro stolpnico v Podlubniku. Ko se zberemo, gremo z Jožico ali Urbanom v šolo.
Kaj ti je najbolj všeč, ko se voziš s PEŠbus–om?
Ko se vidim s prijatelji, spoznam tudi nove. Zabavamo se. Sem na svežem zraku in peš hodim v šolo.
Kako si se odločil za tak način prihajanja v šolo? Sta te spodbudila starša ali si se odločil kar sam?
Dogovorili smo se skupaj. Jaz sem si še najbolj želel. In sta me pustila. Videl sem, da so na »busu« še štirje moji sošolci. Spoznal sem še nekaj punc in Ajdo, mlajšo sestrico mojega prijatelja Martina. Skupaj hodimo v šolo.
Na karte – vozovnico dobivamo štampiljke. Ko jih zberemo pet, dobimo nalepko, kar pomeni, da smo potovali vsak dan v tednu. Ko zapolnimo karto, dobimo novo in na tej zopet zbiramo štampiljke in nalepke. Ta karta izgleda kot Človek, ne jezi se – v krogcih zbiraš štampiljke, v zvezdicah pa nalepke.
Tilen, a boš še potoval s PEŠbusom? Boš povabil še kakšnega prijatelja? Kako boš to naredil?
Vsi fantje v razredu so moji prijatelji. Če jim bom povedal, da v šolo prihajam na tak način, bi se po mojem zagotovo prijavili.
Povabil bi jih takole:”A bi ti hodu z mano na PEŠbus? Pa bosta tam še Nik, pa Martin.”
Ali te slabo vreme moti?
Niti ne. Sem hodil tudi v dežju.
Tilnu se zahvalim za sodelovanje in že odhiti k svojim prijateljem.
Jožica Žnidaršič – »šoferka PEŠbus-a«
Zakaj ste se odločili, da bi spremljali PEŠbus?
Poklicali so me z občine. Ker je to zjutraj, ko imam edino prosti čas, sem se odločila. Delo z otroki me veseli.
Kaj menite o takem načinu hoje v šolo?
Mislim, da je pametno. Je pa zanimivo, da je odziva premalo.
Kako pa bi lahko motivirali otroke in starše?
Otroci bi se morali bolj povezati med sabo. Slišim, da otroci rečejo, ne, jaz pa na PEŠbus ne grem.
Kdo mislite, bi jih lahko spodbudil? Ali imajo starši tako moč, bi lahko šola naredila še kaj več?
Mislim, da največ lahko naredijo sošolci. Morda bi morala tudi šola najti pot do staršev. Če se starši ne strinjajo, seveda ne bodo podprli otroka. Ja, menim, da smo razvajeni, tako starši kot otroci.
Kako vidite otroke, ki »potujejo« z Vami?
So razigrani. Ni nobene »žlehtnobe in hudobije«. Prav prijetni so.
Ali morda kdaj povejo, kako se počutijo, če jim je všeč?
S potjo samo se ne ukvarjajo kaj dosti. Radi pa povedo, kaj so doživeli prejšnji dan, kaj jih čaka v šoli. Pripovedujejo o tem, kaj nesejo v šolo… Tudi igrače včasih… Kateri treningi jih čakajo popoldan….
So otroci zjutraj še zaspani? Je morda kdaj prisotna tudi kakšna skrb?
Niti ne. Redko. Sem in tja so pa nekateri otroci bolj občutljivi. Takrat pa ima posebno moč kakšen objem ali pa topla beseda.
Malo v šali, malo zares… Torej niste samo »šoferka,« ste tudi dobra poslušalka?
Ja, seveda, z veseljem. Včasih otroci pripovedujejo, kaj jih moti, ali pa morda, kaj jih skrbi.
Kaj pa vreme? Lahko rečete, da jih slabo vreme zmoti?
Delno. Ne pa pretirano. Trenutno število potnikov zelo redči bolezen. Otroci imajo tudi predure. Takrat jih je manj.
Se pa tudi otroci »grupirajo.« Največ jih je prav iz enega razreda.
Bi bila najbolj uspešna spodbuda, da bi se otroci še bolj povezali med sabo?
Mislim da. Vidim, da prihaja skupaj več otrok iz istega kraja.
Koliko časa pa bo PEŠbus še vozil?
Z g. Urbanom sva ob zaključku akcije “Evropska trajnostna mobilnost”, ki je potekala od 16. – 23. 9. 2019, otroke vprašala, če želijo še, pa smo nadaljevali. G. Urban tako “vozi” svoja otroka, jaz sem pa prostovoljka. Vozili se bomo toliko časa, dokler bodo želeli otroci. Bi bilo pa zelo dobrodošlo, če bi se nam še kakšen spremljevalec pridružil. Navsezadnje je veliko staršev, ki svoje otroke spremljajo v šolo…
Je morda kakšen dan, ko greste težko na pot s PEŠbusom?
Res je, da moram prej vstat. Moram priznati, da nisem preveč jutranji človek. Kadar me čaka jutranja vožnja (z g. Urbanom sva dogovorjena, da on vozi dvakrat, jaz pa trikrat na teden), grem prej spat. Tako naredim tudi nekaj zase. Ko oddam otroke, grem še peš v Loko, na banko, občino, pošto,… pa nazaj.
Naša pot se je počasi končala. Otroci so prijazno pozdravili go. Jožico in odhiteli novim šolskim dogodivščinam naproti. Gospa Jožica pa tudi, saj je zelo aktivna. Dela v Prosvetnem društvu Sotočje, Smučarskem klubu Alpetour, Krajevni skupnosti Stara Loka Podlubnik, delno tudi pri stranki. PEŠbus… Ta je še za zraven. Jožica Žnidaršič in Urban Tozon, iskrena hvala za vse čudovite vožnje s PEŠbusom.
Koordinatorici PEŠbus-a Maja Bajželj Plešec Alenka Magajne Germ
