TA POUK NI ZAME!
Imam ene same možgane,
pa hočjo, da vem čist vse,
samo to, kar me zanima, ne.
Za zaključek letošnje bralne značke nas je obiskal pesnik, dramatik, prevajalec, režiser in igralec Andrej Rozman Roza. Pripravil nam je dva literarno-gledališka nastopa. Začeli smo z učenci od 6. do 9. razreda, ki so navdušeno ploskali in žvižgali. Do tega sta jih najbolj pripravili pesemi Vabilo na gravžev dan in Urška.
Izvedeli smo kar nekaj zanimivosti:
- v osnovni šoli so bili v razredu štirje Andreji, ki so se klicali po priimkih in tako so njega poimenovali Roza. Ko je začel pisati, objavljati in prevajati iz češkega jezika, se je kar naenkrat pojavil še en Andrej Rozman, ki je prevajal iz slovaškega jezika. Nekajkrat so ju zamešali in enkrat celo njegov prevod poslali temu soimenjaku. Takrat se je odločil, da bo zraven svojega imena in priimka dodal še Roza
- trikrat zaporedoma je prebral knjigo Pika Nogavička
- odraščal je na Dolenjskem in najprej pisal pesmi, ki so oponašale tisto, kar so včasih peli doma ali pa slišali na radiu
- napisal je knjigo, v kateri so pesmi o slikah, ki so v Narodni galeriji Slovenije v Ljubljani. Med njimi je tudi pesem Ivan Grohar: Sejalec. Ta motiv je na kovancu za pet centov. Preračunal je, da bi za nakup omenjene slike potrebovali več kot osem ton teh kovančkov
- najhitreje je napisal pesem Vabilo na gravžev dan in sprva ni bil prepričan, če bi jo uvrstil v knjigo. Prebral jo je svojemu sinu, kateremu je bila desetkrat bolj všeč od ostalih in tako je pristala v pesniški zbirki
- na majici, ki jo je dobil v knjižnici na enem od njegovih obiskov v ZDA je imel narisano simpatično Book Mouse oz. po naše knjižno miško
- najdlje je pisal pesmico o Mleku, ki ni želelo postati kakav
- ugankam so včasih rekli zastavice. Skoraj vse, ki jih je sestavil, je dal izdajalcem, ki so jih izdali v knjigi in so postale izdane.
Na drugem nastopu za učence od 1. do 5. razreda so nam uganke sicer šle, samo ena nam je povzročila nekaj sivih las : )
Ne da bi se premaknilo
naprej ali nazaj,
nas je vozilo razvozilo
do naših postaj.
Kaj je to?
Zložljivi strehi za ročno uporabo rečemo dežnik. Poiskali smo sopomenke in na odru je pred našimi očmi ozelenela Vesela marela in zrasla v lepo veliko drevo in tako smo ugotovili, kako nastanejo marelice.
Mlajši učenci so se pridružili pesniku in z njim v en glas recitirali Zajčkovo ozimnico.
Za slovo smo v zrak skupaj spustili raketo. Najprej smo preizkusili spodnji motor, potem srednji motor, sledil pa je še zgornji motor. Poslovili smo se s hitrostjo 1000 kilometrov na uro in glasno prebili zvočni zid z vzklikom BUM.
Nekaj tretješolk je po koncu prireditve avtorju z veseljem recitiralo pesmico Urni kazalec. Dve drugošolki, ki sta tudi članici knjižničarskega krožka, pa sta Rozi podarili naše šolsko glasilo Macesni in šopek ivanjščic.
V knjižnici sem pripravila razstavo knjig. Iz Črvivih pesmi je pobegnil črv in zlezel v jabolko. Zdelo se mi je edino prav, da ga avtor odnese domov, zato mu ga je drugošolec na koncu programa tudi podaril.
knjižničarka Anica
